Slovenska ambasada v Helsinkih

Njegova ekscelenca, gospod Vojislav Suc, veleposlanik Republike Slovenije na Finskem, je dne 8.5.2007 ob 20. uri priredil svecan sprejem za slovensko delagacijo in goste.

Sprejem na veleposlanistvu se je zacel z majhnim presenecenjem za nas, saj smo bili prvi obiskovalci. Kot po cudezu, tam smo bili tri minute prej in cakali na ostale. Saj veste, da to ni v navadi nas, OGAE Slovenija. Ponavadi zamujamo na vsako stvar. Sprejel nas je odpravnik poslov, ker je bil veleposlanik zal zadrzan in je bil na poti. Od nase delegacije nastopajocih je manjkala Alenka, ker se je bala prehlada, saj so cakali dve generalki danes. Druzenje je bilo sprosceno, brez dolgega uradnega protokola z nagovorom. Malo kasneje se nam je pridruzil tudi sam veleposlanik, gospod Vojislav Suc. Nasa delegacija je vseeno imela eno osebo vec. Iz Hrvaske je prisla Adrijana, zena Andreja Babica, ki nas je bila izjemno vesela. Tam so bili tudi stirje studentje ekonomije v Helsinkih, ki so pomagali na glavnem Trgu za promocijo nase drzave. Od najvisjih predstavnikov RTV Slovenija so bili Aleksander Radic, vodja delegacije, gospod Edo Brzin, producent razvedrilnega programa, gospod Igor Pirkovic, pomocnik programskega direktorja RTV Slovenija ter novinarji Mojca Mavec, komentatorka TV Slovenija, Aida Kurtovic ter Jernej Vene, novinarja Vala 202, Desire Vesenik iz Radia HiT ter mi trije. Pogostitev je bila bolj skromna, kar je pravilno, da se ne trosi denarja v tri dni. Malo smo pokramljali med seboj, tudi z gospodom veleposlanikom. Skromno, a zelo prijetno druzenje je prekinil gospod Pirkovic, ki je oznanil, da se zahvaljuje za sprejem na veleposlanistvu. Po pravici povedano smo sele takrat videli, da se ura nagiba proti polnoci. Tudi mi smo se poslovili in se odlocili, da gremo novim zmagam na proti. Vceraj smo se popolnoma pravilno odlocili in seveda zmagali, ko smo bili enotnega mnenja, da gremo spat. Nic posebnega ni bilo v EuroClubu, vse kilograme opreme smo lepo popokali nase in………domov. Rastila vabi. Kamerman ter fotograf sta sanjala pommes frites ter hot-dog in tik pred nasim zacasnim domom je pumpa, ki je odprta 24 ur. Hot dog so imeli, ocvrtega krompircka pa ne. Pocasi smo hodili proti nasi dnevni sobi na kolesih, za nami se je posteno kadilo. Iz ust, seveda.

Miran Cvetko

Add a comment maj 8, 2007

Helsinki/sesti dan/2. vaje finalistov

Koncale so se tudi druge vaje finalistov. Vecina je bila mnenja, da je v polfinalu veliko vec dobrih pesmi, kot v samem finalu. Seveda je po eni strani logicno, saj se polfinalisti bolje odrezejo v dokazovanju vsega na splosno na poti v finale. Predvsem nam gre tukaj v nos BIG 4. Oni imajo zaradi velikega denarnega vlozka pravico nastopiti neposredno v finalu. OK, samo oni lahko izberejo najvecji poden od podna in……..itak so v finalu. Po eni strani bi lahko pripeljali na oder medveda ter macko, malo bi se igrala in osebo, ki bi rekla stavek ali dva in (fanfare), naslednje leto so tako ali tako v finalu. Neka majhna Slovenija pa ima najvecji izbor do sedaj, pripeljemo vrhunsko pevko (res, da je to operna pevka, a vseeno), skupaj porabimo na tone zicev, sivih las, denarja in na koncu smo naslednje leto spet samo udelezenci polfinala. Finale je za nas tako dalec. Kje je pravica ? Finalisti so pokazali bore malo. Pravzaprav nic. Najbolj so me butnili na rit dvoji. Velika Britanija ter Ukrajina. Eni se delajo norca, drugi pa se delajo…..norca. V cem je point ? V katerem smislu je dobro se delati budalo iz sebe ? Kje je meja ? Na tiskovki je bil najbolj smesen in vse je nasmejal Ukrajinec. Nekaksna njihova varianta nasega Godnica. Saj je vse lepo in prav, tistih nekaj deset fanov v dvorani se je nasmejalo. Fore so bile zanimive, vsi so bili navduseni. Tudi mene je malce nasmejal. Po koncu konference so ga vsi hvalili po dolgem in pocez (priznam, da je tudi mene nasmejal, ceprav je on meni totalen poden), a navaden gledalec pred TV ekranom (recimo Franci Suhadolnik iz Ljutomerja) tega NE ve. Predstavniki Velike Britanije pa se gredo stevardese. Pesem je plasticna, nastop nic posebnega (ne vem kaj tudi ne rabijo, primer direktnega nastopa v finalu naslednje leto), ozadje avioni. Cheep. Verjamem, da je za marsikoga sama tematika zanimiva (pan-am press) …. Vse ostalo povprecje. OK, meni osebno je nemska pesem interesantna, zanimiva, ker je pesem. Pesem Evrovizije je za moje pojme tekmovanje skladb in ne norcevanja na odru, delanja maskarade in ostalo. Nobene posebne stvari ni bilo na vajah, Grk brez hude koreografije, Rusinje standardne, Irci zanimivi, vsi ostali spijo na lovorikah. Malo sem slabe volje in si delam “podlago” za polfinale. Ce se Slovenija ne uvrsti v finale, je moje pisanje upraviceno. Ce pa se uvrstimo, pa je koncno Evropa postala Esmeralda. Spregledala je in potrdila, da je vsaj kancek nje sprejel v nedrje finala vrhunsko pevko. Prvic od osamosvojitve je nasa Slovenija zdruzena. Od Kopra do Lendave ter od Jesenic do Brezic ljudje stiskajo pesti za Gotarjevo. Fantje in dekleta, mozje in zene, na kratko – otroci matere Slovenije, prav imate. Stiskajte, drzite pesti. Ekipa OGAE Slovenija je ponosna letos. Pojutrisnjem bomo Slovenci v Helsinkih ob uvrstitvi v finale malce nazdravili. Nedvomno, tudi sam. Pa brez fotoaparatov, seveda.

Miran Cvetko

Add a comment maj 8, 2007

“Welcome party”

“Welcome party” se je zgodil. Odprli so vrata velike dvorane Finlandia (kako na vodko spominja, kajne) priblizno okoli 20h po lokalnem casu in zadeva naj bi trajala le tri ure. Saj kaj hudo niso podaljsali, a ravno vunbacitelji tudi niso tezili, da moramo zapustiti prizorisce. Se kaj? Ja, kaj se je dogajalo vmes, Vas najbrz zanima. Prispeli smo tja skupaj z Desire (novinarka radia HiT Domzale) dovolj zgodaj z vso mozno opremo. Tehnicno seveda. Bolj smo se osredotocili na to, da ne pozabimo vzeti kaksen kabel, kasno kaseto premalo, mikrofone, vabila, akreditacije, cigarete, metro karte, kot pa na………..obleke. Ko smo prislai tja, se nam je zdelo, da smo obleceni tako grozno, saj se je letos folk spedenal v nulo. Saj ne, da bi se sramovali, ampak…… navadne kavbojke, pulover, kup ruzakov ter vsega zraven, kar veliko stevilo prisotnih si je nadelo obleko. Nekatere zenske so (spet) pretiravale. Tiste, ki so pac hotele izstopati, so si nadele obleko v kaksni kriceci barvi ali v lepi modri obleki z belimi nogavicami (ubijalkami strasti*) ali pa so se oblekle pomanjkljivo. Tezko je biti “navaden” obiskovalec, ker te enostavno nihce ne opazi. To so nekateri dobro videli lani (govorim o moskih predstavnikih), ko so lahko pri temperaturah 30C+ pokazali vse svoje bicepse, tricepse itd. Letos je tistih, ki so izjemno razocaranih zaradi Finske na tone. Pa ne zaradi hrane, vreme je krivo, ljudje bozji. Lansko leto po koncu Evrosonga v Atenah jih je milijauznt odslo v fitness, plezali po raznoraznih napravah za oblikovanje telesa, zadnjih nekaj dni urejevalo termine z najbolj znanim in dragim frizerjem v svojem mestu, potem pa pridejo sem……..VSE JE SLO V NIC. Tukaj je enostavno treba imeti pulover ter bundo, velikokrat sto € je slo v nic za razne zeleje ter lake za lase. Tukaj piha veter in vsem se unicuje frizura. Vceraj pa so nekateri (oni in one) prisli na svoj racun. Pokazali so, ce se je kaj dalo pokazati. Ob zacetku orkester, pozdravni govor stirih gospodov (eden je bil zupan Helsinkov, drugi Svante Stockeliuss – a to prav pise ??? , drugih dveh se ne spomnim) ter dva kuharja. Zacela sta z govorom, koncala z bucnim aplavzom. Tista dva smrkavca (stara nekje med 16 in 18 let) sta uprizorila glasbeno-plesni show. Eden je samo dajal takt v mikrofon (kar tri razlicne takte naenkrat!!!), drugi pa se je zvijal kot najbolj nevarna kaca. Bilo je super. S kamermanom sva hodila naokoli in delala intervjuje. Prav neverjetno je, kako so naju hoteli skoraj prevrniti, ko se je pojavil Sarbel (Grcija) ter Belorus. Kamer nikoli konca in kraja, bila sva na pravem mestu ob pravem casu, ko se je pojavila Alenka skupaj z Latvijci. Odpeli so pesem ali dve in naokoli kamer na tone. Aplavz pa (spet) tak, da grejo kocine pokonci. Najbolj oblegani so bili Spanci, Grk ter Belorus, najmanj pa Nizozemka, Andorci ter Norveska. To pomeni tudi to, da so stali sredi dvorane kot kipi, njihovi manegerji ter tiskovni predstavniki pa so hodili do kamermanov ter novinarjev z mikrofoni in prav prosili, ce bi lahko naredili intervju. Malo cudno, kajne ? Hrane je bilo dovolj, na vseh mizah veliko, a vse povsod je bila enaka. Enkraten mariniran prsut s poprom in smetanovim dresingom, dve vrsti solate, zelena s krompirjem (tega je bilo bolj malo) ter krompirjebva solata s cebulo. Losos je bil po podatkih Eryikulll…ainena) narejen odlicno, pijaca pa je bila vsaj zame velik problem. Od serviranega rdecega in belega vina ter piva (seveda nicesar alkoholnega ne pijem), je bila na voljo le se voda. Ta pa je bila podobnega okusa, kot kaksna domaca sterna na kmeckem dvoriscu. Hrano in pijaco so okoli 23h elegantno pospravili, ceprav je bilo se vsega na voljo v velikih kolicinah. Tako se enostavno znebis gostov. Nasa delegacija je ponovno delovala mirno, sprosceno, brez pretiravanja, pretiranega zuranja ter popivanja. Tokrat popolnoma uglajeno, profesionalno. Tik pred izhodom se opravicim Karolini (makedonski pevki), ker nisem izpolnil obljube izpred dveh dni, da jo vabim na ples na Wecome party-ju. Seveda me je omenjena lepotica spet zabila nazaj in v sekundi sem odvrgel vse nahrbtnike, torbe jer jakno iz sebe ter zaplesal. Na zacetku se je sicer pritozevala, da ni glasbe in sta ostala dva clana ekipe OGAE Slovenije kar sama zapela” Strangers in the night”. Zaplesala sva valcek, na mojo veliko zalost nimamo niti ene same fotografije in tudi kamera je bila ugasnjena. Je bila pa prisotna vsa makedonska delegacija in od tam si bomo poskusali sposoditi en dokaz v obliki fotografije. Nekaj Vam povem, Karolina je CARICA!!! Zapustili smo poslopje z izjemnimi obcutki, bilo je super, po mojem mnenju velikooooo bolje kot v Atenah. Ko smo s taksijem odhajali proti domu, smo opazili dve finski besedi, ki Vam jih posiljam sedaj.

ELÄINLÄÄKETIETEELLINENTIEDEKUNTA pomeni Veterinarska fakulteta, SOHVAVAIHTOEHTOA pa pomeni pohistvo.

Danes sem med nakljucnimi mimoidocimi v press dvorani napravil anketo. Izbral sem 10 oseb, na vprasanje “Slovenija v finalu; da ali ne” je bil koncni rezultat 5:5. Danes odhajamo na ambasado in upamo, da bo tam vsaj tako dobro, kot je bilo pri Jozici lani. Potem pa Grsko-Ciprski party. Ker sem tole tipkal kar nekaj casa (crke so na tipkovnici drugace, kot pri nas), grem na zasluzeno kavo (vsak dan kupimo plocevinko za 0,99 € v Lidl-u) in pa cigaret. Ste se vsaj malo nasmejali prispevku ?

Miran Cvetko

5 komentarji maj 8, 2007

Himna

Alenka Gotar, njena karizma, simaticnost, tenkocutnost, skupaj z brezhibno glasbeno interpretacijo, so nedvomno odlike velike osebe, pisane z veliko zacetnico. Ne zato, ker bi jo slavili kot bozanstvo, pac pa zaradi energije, ki se ti naseli v srce in prezene se tako mrzle Helsinske dneve.

Alenka Gotar, vceraj, 7.5. 2007 v “Eurovision village”. Nastopila je v sklopu gibanja “European Year of Equal Opportunities for all 2007″. Elegnatna kot vedno nam je najprej podarila Puccinijevo “O mio babbino caro”. Arija, ob kateri se mi cas vedno nekoliko zaustavi, zlasti v delu, kjer gre glas v visave in za treuntek zalebdi – “… Babbo, pieta’, pieta’! – Oce, usmiljenje, usmiljenje!” je enake obcutke izvabila tudi tokrat. Preprican sem, da se je marsikomu izmed poslusalcev najezila koza. Tudi voditelju, saj sprva ni vedel, da je Alenka profesionalna operna pevka. Klobuk dol.

“O mio babbino caro,
mi piace è bello, bello;
vo’andare in Porta Rossa
a comperar l’anello!
Sì, sì, ci voglio andare!
e se l’amassi indarno,
andrei sul Ponte Vecchio,
ma per buttarmi in Arno!
Mi struggo e mi tormento!
O Dio, vorrei morir!

Babbo, pietà, pietà!
Babbo, pietà, pietà!”

Alneka Gotar, obljuba dela dolg. “Zive naj vsi narodi, ki hrepene docakat dan.” Nikoli se nisem imel za pateticenga domoljuba. Vendar sem dobil solzne oci. Ce bi moral takrat reci karkoli, bi verjetno kar malo zahlipal. Alenka, s fenomenalno interpretacijo, skupaj s slovensko zastavo in pozdravi vsem Slovencem, ki smo stali pod odrom.

Alenka Gotar, “Cvet z juga”. Tudi to je Alenka. Meje med opero in pop glasbo so v trenutku izbrisane. Suvereno, odlocno, dotakljivo. Bucen aplavz. In ker voditelj res ne more verjeti usesom, zaprosti Alenko, naj zpoje se brez mikrofona. Takrat zasije v vsej mogocnosti prave operne dive. Aplavzu ni videti konca.

Sledi se obvezno podpisovanje in slike za spomin.

Alenka Gotar, hvala za glasbo, ki nam jo dajes.

Erik Sedevcic

3 komentarji maj 8, 2007